Moja šolska torba

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 3.9.2019

Preden začnem pisati o urejeni šolski torbi in potrebščinah, bi vas rada opozorila na članek o tem, kako se šolar navadi, da si redno uredi in pripravi šolsko torbo. Najdete ga na povezavi https://www.kopija-nova.si/klub-ajda/koristne-in-uporabne-vsebine/svetovalnica/pomoc-pri-vsakodnevni-pripravi-solske-torbe

Preglednico korakov priprave šolske torbe lahko že prvi dan pouka natisnete, vložite v prozorno »srajčko« ali plastificirate in obesite na vidno mesto v bližino otrokovega delovnega prostora. Če boste navado redne priprave šolske torbe začeli vzpostavljati 1. šolski dan, boste vi in otrok »na konju« že pred koncem septembra. Saj veste. Čarobni trije tedni rednega in vztrajnega dela pripeljejo do navade. Navada pa je železna srajca.

Zdaj pa naprej. Red in urejenost. Temi, o katerih se odrasli pogosto sprašujemo in iščemo odgovor na vprašanje, koliko reda je nujnega, koliko potrebnega in kdaj morda pretiravamo. Ljudje, tudi mlajši in najmlajši, za normalno funkcioniranje, dobro počutje in občutek varnosti potrebujemo različne stopnje reda. Pri nekom mora biti vse kot iz škatlice, drugi so bolj zmerni, nemalo kateri posameznik pa se v neredu celo bolje znajde. Toda tej temi se bomo posvetili konec meseca septembra, ko bomo govorili o redu in organiziranosti delovnega prostora oz. prostora za učenje.

Danes imam povsem drugi namen. Začela bom z obujanjem spominov na moje otroštvo. Kje je zdaj že to! Ko pomislim na svoje prve dni pouka, se nehote spomnim, kako smo v tem času pozorno zavijali zvezke, učbenike in le redke delovne zvezke, saj slednjih ni bilo toliko kot danes. Vsi zvezki so bili enaki, rjavo-oranžne platnice so imeli in v zgornji tretjini se je po navadi nahajal črn okvirček z dvema črtama, na kateri si vpisal ime in priimek ter razred, pod te podatke pa še predmet. O platnicah z motivi smo lahko samo sanjali. Da pa bi vseeno zvezki postali bolj osebni in lepo okrašeni, predvsem pa zato, da bi jih zaščitili, smo zvezke ovijali v povoščen barvni papir z različnimi vzorci. Kupoval se je v rolicah in ni bil namenjen zgolj zavijanju zvezkov in učbenikov, pač pa tudi za to, da so gospodinje z njim oblepile police v kuhinjskih omaricah.

S šolskimi potrebščinami smo takrat otroci precej bolj skrbno ravnali, saj smo vedeli, da jih bo težko nadomestiti. Takrat niso bile tako dostopne kot danes, ko bolj ali manj velja:  Zgubiš, mama kupi novo. Polomiš, ata kupi novo. Ko spet uničiš, se »izprsi« babica.

Včasih smo šli otroci, takoj ko smo bili dovolj stari, med poletjem na delo prav zato, da bi si sami zaslužili za potrebščine. Samo po sebi umevno je bilo. V naših krajih in časih je bilo najbolj normalno, da smo šli otroci za mesec dni delat v proizvodnjo takratne Tovarne meril. Cele dopoldneve smo lepili lesene deščice skupaj tako, da je iz njih nastala ena od trikotnih oblik. S takima dvema lesenima trikotnikoma smo takrat v šoli merili in z njima smo znali narisati pravokotnice in vzporednice tako, kot to počnejo profesionalni tehnični risarji. Ko so bili trikotniki zlepljeni in ko se je lepilo posušilo, smo s finim brusnim papirjem pobrusili odvečno lepilo. In tako dan za dnem. Cel mesec. Če si imel srečo, si lahko vstavljal majhne steklene bučke z rumenkasto tekočino v vodne tehtnice ali polnil vrečke z matematičnimi ploščicami, debelimi in tankimi trikotniki, pravokotniki, krogi in kvadrati v rdeči, modri in rumeni barvi.

Torej, da se vrnem nazaj k temi. Takrat smo za svoje stvari bolj skrbeli in ni se nam zdelo, da bi lahko izgubljeno, zlomljeno ali uničeno tako zlahka kupili.

Na začetku šolskega leta smo imeli kar precej dela tudi z izdelovanjem trikotničkov iz lepenke, ki so bili namenjeni temu, da smo jih, ko smo pisali v zvezek, nataknili na spodnja dva vogala, da ne bi zaradi pritiska podlahti slučajno naredili tako imenovanih »oslovskih ušes«. Vsaj na naši šoli so to od nas zahtevali učitelji.

Učbeniških skladov se iz tistega obdobja ne spomnim, vem pa, da so učbeniki ves čas krožili, prav tako kot oblačila. Sama sem jih na primer dobila od moje starejše sestre. Ko jih nisem več potrebovala, jih je mama dala naprej kakšni svoji sodelavki, včasih celo prodala za dinar ali dva, za katerega smo potem spet kupili kakšno potrebščino ali morda žvečilni gumi babaloo ali Bazooka Joe. Če zaprem oči, se še vedno spominjam, kako lepo so žvečilke takrat dišale. In kako veseli smo bili, če smo jo sploh dobili. Eno. Eno samcato, pa je bilo toliko veselja. 

Danes je moderno biti eko. Ne samo moderno, temveč pravzaprav nujno. Če želimo naš planet ohraniti za zanamce moramo spremeniti miselnost. Obrniti svet na zeleno. Na tisto razmišljanje, ki nas spodbuja k temu, da stvari ne zavržemo ampak jih, če je le mogoče, ponovno uporabimo. Da nakupujemo premišljeno in da začnemo s stvarmi, ki  jih posedujemo, bolj skrbno ravnati. In tako moramo vzgajati tudi naše otroke in mladino.

Vse skupaj se lahko začne pri skrbi za šolske potrebščine. Koliko zvezkov roma na deponijo, čeprav je popisanih le nekaj listov? Koliko zvezkov učenci ne popišejo do konca in se odločijo za pisanje v novega, ker je stari, čeprav je v njem še veliko nepopisanih listov, v klavrnem stanju? In ne pozabimo, da bo učbenik iz učbeniškega sklada prihodnje leto vzel v roke še nekdo in naslednje šolsko leto še eden. Morda je prvi korak k večji skrbi za zvezke, delovne zvezke in učbenike uporaba škatle oz. trdega ovitka, ki ga preprosto vložimo v torbo oz. nahrbtnik ter vanj nalagamo zvezke tako, da se pri tem ne zvijajo, še posebej v višjih razredih ko učenci uporabljajo mehkejše torbe in nahrbtnike, pa tudi gradiva je vedno več, časa pa vedno manj.

Starši ne pozabimo na to, da učimo z zgledom. Uporabimo, kar je uporabnega, distancirajmo se vsaj malo od »zavrzi in kupi novo« ter svoj čas in energijo usmerimo stran od materialnega. K odnosom in k več prostega časa za ljudi in dejavnosti, ki nam veliko pomenijo. Prvi september je lahko prav prikladen datum za nov začetek.

Vse dobro v šolskem letu 2020/21.