Bereva skupaj

Zapisala: Mojca Klug, profesorica 

Datum objave: 4.11.2017

»Kje so tisti časi?« se vprašam včasih, ko me spomini odnesejo nazaj v otroštvo. Tako se je zgodilo tudi včeraj, ko sem razmišljala o tem, kako napisati tokratni prispevek o branju. Ob tem sem se spomnila svojih prvih poskusov pletenja. Takrat še nismo imeli vsega preveč in nakup novega oblačila je bil velik dogodek. Da bi bili stroški za obleke manjši, je mama pogosto sedla za šivalni stroj in  mi kaj sešila. Včasih je vzela v roke pletilke in pletla.

Pri pletenju sem jo rada opazovala. Občudovala sem jo, ko sem gledala njeno hitro premikanje rok in videla, kako je klopčič volne vedno manjši, kos pletiva pa vedno daljši.

Seveda sem se pletenja želela naučiti tudi sama. Takrat je bila navada, da je začetnik za pletenje dobil klobčič volne, ki je nastal, ko smo razpletli kakšno staro jopico ali pulover. Ta volna je bila že na otip bolj trda in pusta in z njo je bilo težje plesti kot z novo. Tudi sama sem imela precej težav s to volno, ki ni prav nič gladko drsela čez moje pletilke. Če upoštevam še svojo nespretnost in trde prste, ni nič čudnega, da sem zanke močno zategovala in po nekaj vrstah so  bile le-te tako tesno ob pletilkah, da jih sploh nisem mogla več zajeti. Takrat je volnena nit na mojih pletilkah dobesedno škripala in od napora so me bolele cele roke. Ravno pravi čas se je na vratih pojavila mama in rekla: »Daj sem.« Podala sem ji svoje pletivo in ona je s svojimi spretnimi rokami naredila dve vrstici in ob tem zrahljala zanke.

Ko sem dobila pletivo nazaj, je bilo pletenje prava poezija. Vendar le za nekaj časa. Kajti moje zanke so bile spet vedno bolj zategnjene in tesne, dokler niso bile spet tako tesne, da je volna na pletilkah škripala. Takrat se je zgodba ponovila. Mama, dve vrstici za rahljanje zank in moje veselje, ko mi je spet brez težav uspelo pretikati zanke s pletilke na pletilko.

In kaj je imelo moje učenje pletenja z branjem? Dovolite, da vam razložim.

Kadar otroci ali mladostniki berejo knjigo za domače branje, je knjiga običajno že določena s strani učitelja. Izbrana je tako, da je po obsegu primerna za večino povprečnih bralcev nekega razreda. Pri tem ni upoštevano interesno področje posameznega otroka in tudi ne spol posameznika, ki po mojem mnenju, močno vpliva na to, katere vsebine so posamezniku bolj blizu.  Zaradi naštetega je lahko branje knjige za domače branje za nekatere učence mačji kašelj, za druge pa prava muka. Nemalokrat tudi za starše, ki ne vedo, kako bi otroku pomagali.

Prepričana sem, da se odnos otroka do domačega branja razvija postopoma in neredko preide v odpor. Zato predlagam, da otroku ob tej nalogi stojimo ob strani. To pa nikakor ne pomeni, da knjigo preberemo namesto njega ali da otroka spodbujamo, da namesto knjige prebere daljše ali krajše obnove, ki jih je na medmrežju vse polno. Ne. Otrok naj knjigo prebere ob vaši pomoči. Še posebej mlajši učenci naj knjigo berejo ob vašem nadzoru, saj jih bo to, da jih poslušate, dodatno motiviralo. Naj vam ne bo škoda časa za to, saj se bo vloženi čas in trud obrestoval kasneje, ko bo vaš učenjak vse opravil sam. Če boste le uspeli pri njem oblikovati dober odnos do knjige. Če pa to ne, pa vsaj primeren odnos do opravljanja obveznosti. In domače branje je obvezno, kajne?

Če je otrok slab bralec predlagam, da bereta skupaj. Pri bralcih začetnikih lahko izmenično bereta vsak eno vrstico, kasneje pa vsak en odstavek. Pri starejših predlagam zamenjavo bralca po vsaki prebrani strani. Delajmo pa na tem, da se bo količina besedila, ki jo prebere otrok, povečevala, količina tistega, ki ga berete vi, pa zmanjševala. Tako bo na koncu morda otrok prebral tri strani, vi pa le še vsako četrto. Kasneje pa celo knjigo sam.

Kaj bo otrok s tem pridobil?

Če bo nekdo sedel ob njem, bo vsekakor bolj motiviran. Hkrati boste imeli vi več nadzora in boste otroka lahko, na začetku malo bolj, kasneje pa vedno manj, usmerjali, koliko naj vsak dan prebere, da bo knjigo prebral pravočasno. Še najbolj pomembno pa se mi zdi otrokovo razumevanje prebranega. Še posebej slab bralec bo za samo tehniko branja porabil toliko svoje energije, da ob trudu, da bi prebral prav, ne bo zmogel slediti vsebini. Lahko se mu bo zgodilo, da bo bral in bral, na koncu pa ne bo vedel povedati, kaj je sploh prebral. Če se z otrokom pri branju izmenjujemo, s tem na nek način tudi vzdržujemo njegovo razumevanje vsebine. Tako dosežemo, da otrok sledi rdeči niti zgodbe in na koncu zna obnoviti vsebino ali odgovoriti na vprašanja. Ob vsem naštetem je pomembno še to, da se bo čas branja nekoliko skrajšal, saj boste vi brali nekoliko hitreje. Tako otrok ne bo dobil občutka, da mu nikoli ne bo uspelo priti do konca knjige.

Ali je to dovoljeno?

Če postavimo na tehtnico moj predlog in razmišljanje o tem, da bi moral otrok knjigo prebrati sam in da bi knjigo bral in bral, pa ne vedel natančno o čem govori ter ob tem izgubljal vero vase in razvijal negativen odnos do branja, potem po mojem mnenju zmaga moj nasvet o izmeničnem branju. Tako sem prva leta Matičevega šolanja počela tudi sama, ker je bil slab bralec. Izkazalo se je za dobro investicijo, saj je kasneje obvezno čtivo bral sam in vsa domača branja korektno opravil. Branja sicer ni nikoli vzljubil. Ko sem mu lansko leto za rojstni dan poklonila knjigo, mi je dal jasno vedeti, da sem brcnila v temo. Sama pa še vedno verjamem, da bo podarjeno knjigo nekega dne vzel v roke in jo prebral.

Za konec naj zaključim svojo zgodbo o učenju pletenja. Moj prvi pleteni izdelek je bil rumen pulover s pisanimi črtami, ki je bil pleten tako na trdo, da je, če si ga postavil na podlago, sam stal pokonci. Imenovali smo ga oklep. Na njem se je dobro videlo, katere vrstice sem naredila sama in katere mama. Toda bila sem neizmerno ponosna, ker sem se naučila »štrikati«, kot se je pletenju reklo pri nas na Koroškem. Zdaj že leta in leta ne pletem več. Ni več niti potrebe niti časa. Mislim, da sem nazadnje pletla, ko je bilo treba izdelati kostum za pusta. Matic je hotel biti Harry Potter in potreboval je tudi šal. Takrat sem izkoristila priložnost in njegovo motivacijo, da sem ga naučila plesti. To sploh ni bilo tako enostavno, saj je sin levičar in sem se, ko sem mu kazala postopek, morala vživeti v vlogo levičarja. Kakšen je bil končni izdelek, si zagotovo lahko predstavljate. Nekaj vrstic spletenih bolj na trdo in dve rahli, nekaj trdih, nekaj rahlih. Tega, seveda, ni nihče opazil, ko je Matic ponosno hodil okrog v svojem pustnem kostumu.

Prepričana sem, da bo enako ponosen tudi vaš otrok, ko se bosta skupaj prebila skozi domače branje. Prav tako pa tudi vi z njim.